izvajanje performansa // Plečnikova cerkev Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju / foto Franc Cegnar in Irena Petrič

Preko tisočletja so se umetniške prakse dokončno ujele v brutalna kolesja poznokapitalistične proizvodnje. Dokončno so se ujele v skrajnost shisteriziranega poganjanja hrčkovih koles, do onemoglosti, do popolnega izčrpanja, do kolapsa.

Do dokončne izčrpanosti umetnika.

Na mesto polja finih interakcij med umetnino, umetnikom in gledalcem/poslušalcem/…/bralcem se je ugnezdila banalna potrošniško nenasitna dajdam spervertiranost. In vladavina videza. Preprodaja videzov. Medijsko zrcaljenje prezrcaljenih zrcaljenj. Trženje ništrca za ništrc.

Banalnost ni tenkočutnosti izgnala predvsem z ognjem in mečem, pač pa predvsem s sladko lažnivimi šepetanji, s kičavostjo, … in še najučinkoviteje z neprestanimi podpražno lansiranimi ustrahovanji in grožnjami ter dokončno s sprožitvijo vojne vseh proti vsem … s ponižanjem …

Dokončno izčrpanemu in odvrženemu umetniku ne preostane čisto nič več.

Ali pa mu morda preostane prav to – čistost niča.

prazničnost

in

prisotnost

ne preostane mu čisto nič drugega kot da popolnoma zastane

dokončno obstane na mestu

pride k sebi

in

morda nekje med vdihom in izdihom

trepetava slutnja

navdiha

davno pozabljenega

morda o tem, da umetnik ne z/more biti odgovoren – nikomur

morda o tem, da umetnina ne koristi – ničemur

in

da lepota ne služi – nikomur in ničemur

Edina možnost je : proizvajati manj. Kočna rešitev je : ustvarjati nič. Umetnost je umetnost, kadar je /kot slavolok za zvoke, ki padajo z neba, razprta/ za nič.

Sestopiti iz pogona, delati manj, nič … in to deliti z drugim/i … praznik prisotnosti.

Franc Cegnar

Neaktivnost/počitek z odločitvijo, da bo razstavljen, postane aktiven. Počitek ima v projektu več dimenzij. Vse to neprestano pehanje (do upehanosti) me je pripeljalo na rob zloma/preživetja. Človek enostavno potrebuje odDIH, da lahko zaDIHA. Delati NIČ / razstavljati NIČ / ni  po logiki kapitala. Je pa po logiki človeka. Če sklenem, dobi počivanje/oddih, povsem novo konotacijo. Tudi v odnosu do teze, da naj bi umetnik delal manj, kot to pravi Bojana Kunst v knjigi Umetnik na delu. Odločim se, da bom od tega trenutka naprej, na otvoritvah prisotna zgolj kot počivajoči sedeči kip/skulptura/figura. V položaju, ki mi bo sicer dopuščal kontakt z očmi, a moje misli in telo bodo počivali. Projekte in dogodke formuliram kot priložnost za počitek in hkrati kot držo umetnika.

Zvonka T Simčič

foto Valerija Zabret